Račun za UI je pristal na vaši mizi
Vprašanje, kdo plača UI, ima zdaj neposreden odgovor: vi. BCG ocenjuje, da bodo podjetja do leta 2030 letno porabila 1,8 bilijona dolarjev za infrastrukturo in uvajanje UI, kar breme globalnega širjenja teh sistemov prelaga na zasebni sektor, ne na vlade. To spreminja delo vsakega vodje, ki bere te vrstice, od izbire orodij do razporejanja kapitala pod pritiskom.
Denar je že na udaru
To ni problem napovedi. Je problem letošnjega leta. Pet velikih tehnoloških podjetij bo letos porabilo do 828 milijard dolarjev za infrastrukturo UI, obseg te porabe pa je sprožil upad tržne vrednosti sektorja za 1 bilijon dolarjev. Trg se sprašuje, ali sedanja raven porabe sploh prinaša donos. Ta dvom je zdaj vračunan v cene.
Krivulja stroškov se je premaknila izpod nog vsem. Izvršni direktor IBM trdi, da stroški delovanja sistemov UI zdaj presegajo stroške njihovega učenja. Sklepanje in uvajanje, ne enkratna gradnja, sta glavna gonilnika stroškov. Račun torej ne pride enkrat. Narašča z vsakim zagonom agenta. Če ste proračun namenili pilotnemu projektu, ste namenili denar le za cenejši del.
Poraba ni enako donosu
Podpisovati čeke je lahko. Dobiti denar nazaj je težji del, in večina organizacij pri tem ne uspeva. Banke močno vlagajo v UI, a ne zajamejo celotnega donosa, ker vrednost UI ostaja ujeta v silose, namesto da bi jo reciklirali in znova uporabili po celotni organizaciji. Brez operativnega modela, ki bi korist pomnoževal, je ta poraba čisti strošek.
Podjetja, ki donos dejansko izkoristijo, obravnavajo UI kot prestrukturiranje, ne kot funkcijo. Freshworks je presegel 1 milijardo dolarjev letnih ponavljajočih se prihodkov s 30 % manj zaposlenimi, pri čemer je zmanjšal osebje in ukinil projekte, ki jih je ocenil za nizko vredne, kar je sam opisal kot težaven proces. V tem je bistvo. Dobički izhajajo iz trdih odločitev o tem, kaj opustiti, ne iz preprostega pripenjanja modela na staro organizacijsko shemo. Primerjajte to s Stellantisom, kjer projekti, ki so prej trajali tedne, zdaj trajajo dneve, podjetje pa kljub temu načrtuje zaposliti še nekaj sto ljudi. Oba primera prinašata vrednost. Nobeden ne pretvarja, da delo opravi orodje samo od sebe.
Omejitve so politične in pravne, ne tehnične
Stara predpostavka je bila, da sta edini omejitvi računalniška moč in kadri. Ta predpostavka se je podrla ta mesec. Volivci so potrdili na desetine moratorijev na podatkovne centre in izvolili kandidate, ki nasprotujejo hitri gradnji UI, kar je Axios poimenoval potres za UI. OpenAI se je odzval z napovedjo, da bo sam plačal za lastno energetsko infrastrukturo in zagotovil finančna jamstva. Javno nasprotovanje je zdaj resnična omejitev, kje in kako lahko podjetja gradijo, in neposredno spreminja ekonomiko panoge.
Širi se tudi pravna izpostavljenost. Izvršna direktorica EqualAI postavlja vprašanje, kdo je pravno in etično odgovoren, ko agenti UI delujejo v vašem imenu, in opozarja, da brez jasnih meja agenti delujejo zunaj odobrenega obsega. Izvršni direktor Schellmana opozarja na vrzel v dogovoru Bele hiše o UI glede tega, kdo odgovarja za presojevalce UI, kar pomeni, da certifikati skladnosti morda ne pomenijo veliko. Medtem napadalci z UI izvajajo usklajene napade v urah namesto v tednih in s tem prehitevajo obrambo. Grožnje so hitrejše. Odgovornost je bolj zamegljena. Oboje stane denar, ki ga niste predvideli v proračunu.
Kaj to zahteva
Nehajte obravnavati UI kot tehnološko odločitev in jo začnite obravnavati kot kapital pod drobnogledom. Poraba je resnična, donosi so pogojni, omejitve pa zdaj prihajajo od volivcev, sodišč in napadalcev, ne od inženirjev. Vodje, ki preživijo naslednji proračunski cikel, bodo tisti, ki bodo znali po postavkah pokazati, kam je šel denar in kaj je prinesel nazaj. Vsi drugi financirajo tuj poskus.